erc-odadož

Vse države ob Jadranu si želijo morje zaščititi in tri so že razglasile zaščitne ekološke cone. Vseeno pa Ljubljana, Rim in Bruselj nasprotujejo hrvaški coni. Zakaj?

Hrvaška je zaščitno ekološko-ribolovno cono v Jadranu za članice EU uveljavila z začetkom letošnjega leta. Glavna razloga sta onesnaževanje, saj se v Jadranu po ugotovitvah evropske komisije letno zgodi več kot 200 izlivov olja iz tankerjev (na površini, ki je trikrat večja od otoka Cresa), in pretiran ribolov s strani Italije, kar ogroža že četrtino vseh ribjih vrst Jadrana.

Prejudiciranje meje

Največji problem Slovenije pri ERC je, da po mnenju Mladike prejudicira še nedoločeno morsko mejo med državama. ERC velja do točke T5, kjer se končujejo mednarodne vode. Prav ta točka pa je za Ljubljano ključna, ker si kot naslednica nekdanje Jugoslavije lasti pravico do teritorialnega stika z mednarodnimi vodami, ki jo je imela pred osamosvojitvijo.

To Hrvaška zanika, ker zakon o ERC pravi, da se njegova meja na severu določi, ko bo sklenjena mednarodno pravna pogodba o državni meji.

Pravna svetovalka slovenskega ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) Nataša Šebenik odgovarja, da to ne drži, ker zakon določa začasno mejo s sredinsko črto Jadrana, s katero sta Jugoslavija in Italija leta 1968 razmejila epikontinentalni pas (morsko dno). Tudi ta namreč sega do sporne točke T5. Šebenikova pojasnjuje, da je zaradi zunajih meja ERC protestirala tudi Italija.

Slovenija, ki je svojo ekološko cono v Jadranu razglasila zaradi “dolgoročne strategije Slovenije kot pomorske države”, pa meje po mnenju strokovnjakinje za mednarodno pravo Šebenikove ne prejudicira: “Določeno je, da bo končna zunanja meja določena s sporazumom s Hrvaško. Hrvaška pa v sklepu o ERC ne omenja sporazuma s Slovenijo.” Slovenska ekološka cona je tako razglašena za območje južno od točke T5 med sredinsko črto Jadrana, kjer se začne italijanski epikontinentalni pas, in hrvaškimi teritorialnimi vodami.

Sporni sporazum

4. junija 2004 so državni sekretarji Slovenije, Hrvaške in Slovenije na sestanku v Bruslju skupaj s predstavnikom evropske komisije podpisali tristranski sporazum, v katerem se je Hrvaška zavezala, da ERC ne bo uveljavljena za članice EU, dokler ne bo podpisan sporazum o ribištvu. Tega pa Bruselj ne podpisuje s kandidatkami za članstvo, ampak s tretjimi državami. O ribištvu se s kandidatkami in članicami dogovarja v pristopnih pogajanjih, kjer 13. poglavje ureja ribištvo. To je eno od 33 poglavij v pogajanjih o pristopu Hrvaške v EU, ki pa doslej še ni bilo odprto. Dobrobveščeni diplomatski viri in namigi politikov trdijo, da Slovenija ne da pristanka za odprtje poglavja, ker Hrvaška še vedno na morju ne izvaja maloobmejnega sporazuma Sops (državi sta ga podpisali leta 1997, Hrvaška pa še ni sprejela podzakonskih aktov, zato slovenski ribiči še vedno ne morejo ribariti v hrvaškem teritorialnem morju do Vrsarja).

Sporazum iz 2004 je Hrvaška letos prekršila z uveljavitvijo ERC. Hrvaška vlada pravi, da sporazum namestnikov zunanjih ministrov ni mednarodna veljavna pogodba, ker tudi komisija vedno navaja “tristranski sporazum” (Trilateral Agreement) in “potrjen zapisnik” (Agreed Minutes).

Hrvaški sabor je dan pred podpisom sporazuma sprejel sklep, da ERC ne bo veljala za članice EU in s tem dobil zeleno luč za začetek pristopnih pogajanj. Čeprav so o tem hrvaški mediji takrat obširno poročali, pa sedaj podpis očitajo kot napako državnemu sekretarju. Že hiter pregled internetnega arhiva dnevnika Vjesnik pokaže, da je šlo za medržavni sporazum, ne pa za nepomemben sestanek birokratov.

“Ta dogovor zavezuje Hrvaško in v skladu z načelom spoštovanja dogovorjenega od njega ne more enostransko odstopiti,” trdi Šebenikova. Prav na podlagi tega dogovora je bila podpisana še vrsta drugih dogovorov, ki bi jih Hrvaška tako kršila, pojasnjuje. Hrvaški premier Ivo Sanader trdi, da je podlaga za ERC v mednarodnem pomorskem pravu, ki je starejše od EU. Vendar Šebenikova govori, da je tudi v mednarodnem pravu temeljno načelo, da se podpisane dogovore izvaja (pravilo pacta sunt servanda), torej tudi tristranski sporazum.

Čeprav je EU tako pritisnila na Zagreb, da bo, kot vse kaže, moral popustiti, pa se bodo vsi vpleteni hočeš-nočeš morali začeti aktivneje ukvarjati s problemom onesnaževanja Jadrana. TINO MAMIĆ